Srečko Baraga


»O, ti očak in velikan med notranjskimi pritlikavci!«

(Srečko Baraga)

S temi besedami je Šmaratčan prof. dr. Srečko Baraga začel svoj potopis Na Snežnik, na Snežnik!, ki je bil prvič objavljen v Slovenčevem koledarju leta 1945.

Junijski pohod na Belo goro kar treh društev iz Notranjsko-kraške regije (ŠRD Snežnik – Kozarišče, ki je tokrat organiziralo že 12. tradicionalni pohod, PD Cerknica in ŠD Planjava Babno Polje) v izjemno sončni in razgledni nedelji, je bil vzpodbuda, da sem v roke ponovno vzela knjigo Knjigo o Snežniku, ki je izšla leta 2000 pri Planinskem društvu Snežnik iz Ilirske Bistrice. Skrbno jo je uredil in prispeval številne prispevke nekdanji predsednik PD Snežnik Ilirska Bistrica Vojko Čeligoj.

Skupina planincev iz Loške doline (Foto arhiv Vilko Grlj)

Namen pričujočega prispevka je opozoriti na izjemen Baragov potopis, ki je bil ponatisnjen v omenjeni knjigi. Snežniku so peli hvalnico številni mojstri pisane besede, fotografije, glasbeniki itd. Če se omejim samo na občino Loška dolina, moram poleg (pre)malo znanega Barage omeniti še pesnika Otona Župančiča in Maričko Žnidaršič. Slednja je leta 1950 pri Mladinski knjigi v Ljubljani izdala pesniško zbirko z naslovom Pesmi izpod Snežnika. Župančič pa je v Loški dolini preživel jesen 1933 in zimo 1934. Že decembra 1933 je uredniku Ljubljanskega zvona Antonu Ocvirku odposlal prvo skupino »Ostrnic«, med katerimi je bila tudi pesem Snežnik – Snežnik skoz okno gleda me ves čas, / kako pero mi teče po papirju.

Prof. dr. Srečko Baraga se je rodil 19. marca 1901 v Šmarati, umrl pa 31. januarja 1977 v Buenos Airesu. V Argentino se je preselil leta 1948.

Kako neznan je Baraga pri nas, govori tudi dejstvo, da bomo prek Cobiss-a – Virtualne knjižnice Slovenije – v Knjižnici Jožeta Udoviča zaman iskali knjige kot so npr. Odnos Slovencev do Jugoslavije (Buenos Aires, 1965), Loška dolina žrtev revolucije (Buenos Aires, 1980), knjigo njegovega sina Srečko Baraga Spomini na očeta (Trst, 1995) itd.

Srečko Baraga

Njegovi življenjepisci ga opisujejo kot samosvojo in izredno osebnost. Po vojni se je kot odločen nasprotnik komunizma umaknil iz Slovenije čez Koroško in nato s skupino prvih beguncev v Italijo, kjer se je začela najvišja doba njegova življenja. Kot ravnatelj slovenske gimnazije v taborišču Monigo pri Trevisu je bil poslan v Trst, da bi na povabilo zavezniške vojaške uprave organiziral slovensko šolstvo na Goriškem in Tržaškem. Z delom na tem področju se je njegovo ime v zgodovino zapisalo z velikimi črkami za vedno. Pisatelj Alojz Rebula je leta 1985 nekje dejal: »Nedopustljivo bi potvarjali zgodovino, če bi pri teh ne težkih, ampak krvavih začetkih zamolčali pionirsko vlogo moža krpanovske zavesti in samozavesti; strokovnega svetovalca za slovenske šole pri Zavezniški vojaški upravi profesorja Srečka Barage.«

Leta 1946 je bil Baraga v Ljubljani obsojen na smrt, a je do leta 1948 ostal na svojem mestu, ko se je preselil v Argentino. To je le nekaj drobcev iz njegovega življenja. Vrnimo se k njegovemu potopisu.

Baraga nadaljuje z opisom Snežnika takole: »Kako nesrečno si se usedel v južni kot Loške doline, da si nam zaprl tople, nežne sapice, ki silijo z Jadranskega morja na Kranjsko. Da si ti zamenjal svoje mesto z majhno in zapuščeno Križno goro, žvižgali bi Notranjci na vipavca in terana, saj bi še kipeči, rezki istrijan ne bil kos lahki notranjski kapljici. Tako pa še kislice nimamo.« (Baraga 2000: 191)

Baraga se je v družbi štirih žensk na Snežnik odpravil sredi avgusta 1926. Ostali so zaradi mlatve ostali doma. In že so bili na poti proti Grajševki. Za lažje razumevanje njihove hoje na Snežnik moramo omeniti, da je razpad Avstroogrske našim ljudem in krajem prinesel nove gospodarje. Bistriški kraji in s tem tudi Snežnik so pripadli Kraljevini Italiji. In še pred uradno pripojitvijo Kraljevini Italiji je skupina reških planincev 10. avgusta 1919 na Snežniku prvič razvila italijansko zastavo.

»V letu 1926 lastnik večjega dela snežniških gozdov princ Herman Schönburg Waldenburg ponudi vršni del Snežnika fašističnemu vodji Mussoliniju, le-ta pa darilo odstopi italijanskemu režimskemu pesniku Gabrielu d’Annunziu, ki tako postane Principe di Monte Nevoso.« […]

Drugi viri sicer navajajo že letnico 1924. Leta 1925 pa je bil na Sviščakih odprt planinski dom – Rifugio Gabriele d’Annunzio, 1242 m. Dom je zgradila reška sekcija italijanskega planinskega društva CAI, pogorela pa v zadnjih dneh pred osvoboditvijo.

»Obisk Snežnika oblasti omejujejo. Pa vendar postane Snežnik pravi božjepotni cilj prebivalcev vseh naselij v njegovem podnožju. Domači planinci obiskujejo tudi Triglav, Mangart, Krn … vrhove, ki so tudi nesrečno pripadli Italiji.« (Čeligoj 2000: 65-66)

Zaradi zgoraj navedenega ima Baragov potopis še toliko večjo vrednost.

»Ničesar nismo videli. V naglici smo prečitali napis, ki je bil vdelan v zidan, meter visok steber, posvečen nekemu d’Annuziu. ‘Monte Nevoso – 1796 metrov, to edino nas je zanimalo, potem pa smo jo ubrali hitro nazaj.« (Baraga 2000: 194)

Baraga se je na Snežnik odpravil vsaj še enkrat, in sicer leta 1941, sredi avgusta. Iz tistega časa je ohranjena tudi skupinska fotografija vesele družbe fantov in deklet iz Starega trga, Ilirske Bistrice, Jelšan in okolice.

Ob koncu potopisa Baraga zaključuje: »In ti, preljuba Loška dolina, ti si najbližnja hčerka Snežnika. Tako blizu mu ni nobena dolina. Vsako vasico, vsako hišico spoznaš s Snežnika. Po cesti proti Iga vasi je drvel Pečnikarjev avto in takoj smo vedeli, da je osem ura proč. Kmalu so začele romati procesije po cestah proti Staremu trgu. Farani gredo k deseti maši. Po sredini doline se vije Obrh, dokler se pred Nadleskom ne pridruži svojemu bratu, ki je revež skoraj vse poletje suh. Potem pa ni čudno, da je prav takrat po Cerkniškem jezeru kosa pela. Fej te bodi in tako jezero, ki nima niti toliko vode, da bi vsaj svoje dno pokrilo. Lahko bi postalo notranjsko morje ali pa kranjski Banat.

Uboga Loška dolina, kakor v kleščah te imajo z ene strani Snežnik in Bička gora, z druge strani Racna gora, s severa te tišči pa Križna gora. Zelo si majhna. Križna gora, glej še Slivnica se ti smeje tam zadaj. Maraš ti za Slivnico, ko imaš tako blizu Bloško planoto. Bločani pa so tvoji najpogostejši obiskovalci.

Ko smo bili že napasli svojo radovednost, je prispela večja družba fantov in deklet. Bili so iz Jelšan, Ilirske Bistrice in okolice. Ko smo se pobratili, smo se usedli v borovje in peli slovenske pesmi. Nikdar še ni tako zmagoslavno donela slovenska pesem z vrha Snežnika kakor ta dan. To ni bila pesem obupanca, ampak spev radostih srce.

Hej, Slovenci, kje je naša kri?« (Baraga 2000: 195)

Celoten potopis si lahko preberete v že omenjeni knjigi o Snežniku.

 

Literatura in viri:

Čeligoj, Vojko (ur.). 2000. Knjiga o Snežniku. Ilirska Bistrica: Planinsko društvo Snežnik.

Žnidaršič, Marička. 1950. Pesmi izpod Snežnika. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Župančič, Oton. 1978. Med ostrnicami. Ljubljana: Slovenska matica.

Spletni viri:

http://www.rtvslo.si/blog/gbwallac3/srecko-baraga/33283/ [pridobljeno 30. avg. 11]

http://www.drustvo-svs.si/arhiv/2005/tabor/Tabor-07.3.html [pridobljeno 30. avg. 11]

http://www.protraditione.net/showthread.php?t=98&page=2 [pridobljeno 30. avg. 11]


Komentiraj

Obvezna polja so označena z *. Lahko pa uporabite tudi Facebook prijavo.