Ladijsko pristanišče v Trstu.


V Ameriko …

Frank Troha Rihtarjev

V svojih mlajših in otroških letih sem čestokrat čul starejše ljudi govoriti: »Ta je rojen pod nesrečno zvezdo.« Dalje so rekli vsakemu, ki so ga od dne do dne spremljale nesreče, da je rojen pod nesrečno zvezdo. Resnica pa je in se ne da izpodbiti, da nas je večina Slovencev rojenih pod nesrečno zvezdo. To nam priča tembolj to, ker nas naša slovenska zemlja ni mogla preživljati. Tisoče in tisoče nas je zagledalo luč sveta v lepi Sloveniji, toda tisoče in tisoče nas je moralo zapustiti rodno grudo in iti v tujino.

Gozdarji v severnih državah

Spominjam se živo tistih predvojnih let, ko so bila vrata Amerike na široko odprta. Tedaj je bil vsak dobrodošel, samo da je bil zdrav in pa, da je imel predpisano vsoto denarja. Neštetokrat se je zgodilo, da je kar noč vzela enega in drugega vaščana. Par dni ga niti pogrešali niso, ko se je pa že vozil na parniku po širokem morju, so začeli ljudje ugibati, kam jo je ubral. Nekega dne je pa počil glas: »V Ameriko je šel.«

Na ta način jih je mnogo odšlo na pot in poslovili so se le od domačih, ker za poslavljanje od vseh znancev in prijateljev ni bilo časa. Sploh si je pa sleherni misli: »Kaj pa mi je treba jemati slovo od vseh znanih, saj čez dve ali tri leta se bom vrnil, bo pa takrat svidenje bolj veselo.«

Tako se je tudi v več slučajih zgodilo, da se je ta in oni istotako nenadno pojavil po dolgi odsotnosti, kakor je nenadno izginil. Razume se, da je vsak prinesel precejšnje število dolarjev s seboj. Med znanci je rad pripovedoval o Ameriki, kako je tam dobro in kako kmalu se denar zasluži. Vsako tako pripovedovanje je pa tako navdušilo ostale vaščane, da je bilo prav malo takih, ki ne bi želeli odpotovati v Ameriko.

V največ slučajih so v Ameriko namenjeni odpotovali od doma v večjih skupinah, kajti kdor ni bil še daleč proč od rojstnega kraja, se je počutil bolj varnega, če je potoval v večji družbi. Kadar se je dvignila večja skupina in zapustila domove, je postalo v vasi prazno, in pusto ter je trajalo precej časa, predno so nekoliko pozabili na svojce, ki so odšli v daljno Ameriko.

Tako je bilo torej v tistih preteklih letih v naši domovini. Otroci so se rodili, rasli in se razvijali, ko so pa enkrat dosegli leta, v katerih je bilo treba prijeti za delo in si služiti svoj vsakdanji kruh, pa za številne doma ni bilo dela. Morali so v tujino in tujina jih je večino pogoltnila za vedno. Nešteto slučajev mi je znanih, ko je dospelo iz tujine mrtvaško pismo in prineslo žalostno novico o smrti izseljenca.

Danes nas je po svetu raztresenih na tisoče »mrtvecev«. Živimo še, toda za svojce smo mrtvi. Od časa do časa si pišemo, gojimo upanje in si zagotavljamo, da se bomo še videli. Naposled pa vse skupaj ostane le pobožna želja. Marsikaka mati in oče še pred smrtjo vzdihne: »Oh, ko bi ga vsaj še enkrat videla.« Toda ob zadnjih zdihljajih matere se morda sin v Ameriki zabava v veseli družbi. Čez par tednov šele izve, ko mati že spi v grobu.

Večkrat sem čul mater vzdihniti: »Toliko otrok sem vzgojila, na zadnjo uro ne bom imela pa niti enega, ki bi mi prinesel kozarec vode.« Ali pa: »Niti enega ne bo pri meni, da mi bo na zadnjo uro svečo prižgal.«

Poznam žensko, ki je vzgojila sedem otrok, odšli so po svetu, in ona je umrla popolnoma osamljena. Žalostno je to, a pomagati se ne more, ker tako nas zanašajo razmere časa. Delamo račune in načrte, naposled se pa vse izjalovi. Sprijazniti se moramo z največjim zlom, ki nas zadene, pa naj pride od te ali one strani.

Bilo je neke jesenske nedelje popoldne. Pred gostilno ob cesti je stal voz s konjsko vprego. Okrog voza se je sukalo nekaj moških in žensk. Nakladali so kovčege in urejali zasilne sedeže. Gostilna je bila pa nabita gostov in pivcev, da malo kdaj tako. Skupina deklet se je poslavljala od mater, sester, bratov, očetov in od ožjih in daljnih sorodnikov ter prijateljev in znancev. Edino ta slučaj mi je znan, da je tolikšna skupina deklet naenkrat odpotovala v Ameriko.

Če okrog deset deklet naenkrat odpotuje, se mora to že poznati v mali vasici in okolici. Marsikomu se je čudno zdelo, čemu so ta dekleta odpotovala kar na slepo srečo v Ameriko. Marsikak fant je žaloval in se hudoval, čemu se je to zgodilo. Nekaj deklet je bilo že na pragu, da stopijo v zakonski jarem, pa so se končno premislile, češ, kaj bi se možile, v Ameriki bo bolje.

Želja po tujini vleče, kakor v tujini hrepenenje po domovini. Stariši so si pa tudi mislili in upali, da bo za hčerko bolje, ako odpotuje v Ameriko, o kateri se je že toliko dobrega slišalo. Vedeli so pa tudi, da tistim, ki so se doma poročile, ni bilo z rožicami postlano. Kjer je bilo več deklet, so morale od hiše prej ali slej in jim je bilo treba dati tudi nekaj dote. Starišem bi bilo torej zato vseeno, če se hčerka poroči v domačem kraju in ji izplača doto, ali pa naj ji dajo tisti denar za potovanje v Ameriko. Nekateri so si pa tudi mislili, če gre hčerka v Ameriko, ne bo vsaj hodila domov jokat, kakor so hodile nekatere, ki so se slabo poročile.

Slovo deklet je bilo mučno, in nekatere se niso mogle odtrgati od svojih mater. Izmed potujočih je bila samo ena, ki ni imela več živih starišev in njeno slovo je bilo najlažje, toda kako ji je bilo pri srcu, to je sama predobro vedela. Predno je voznik pognal konja, je bila gneča okrog voza, da se voz sploh premakniti ni mogel. Končno so nekateri moški razrinili žalujoče ženske in dekleta, voznik je zamahnil z bičem, in konja sta potegnila. Voz je oddrdral po cesti in kmalu izginil. Dekleta so zapustila rodno grudo in se odpeljala v daljno tujo deželo.

Potekala so leta za letom, in predno sem jaz zapustil rojstno vas in odpotoval v Ameriko, je od omenjenih deklet samo ena dospela domov in ta si je bila nakopala živčno bolezen, kateri je po par letih podlegla. Ostale se niso nikoli več povrnile in so, izvzemši dveh, vse pomrle v najlepših ženskih letih.

Ko sem jaz stopil na ameriško zemljo, začel iskati delo in se začasno ustavljal v enem in drugem kraju, sem si neizrecno želel, da bi se sestal z znanci in sovaščani, ki so že pred leti odpotovali v Ameriko. Z nekaterimi sem se v kratkem času sestal, z nekaterimi šele pozneje in po dolgih letih, nekaterih pa sploh do danes nisem še videl.

Po dveh letih bivanja v Ameriki sem dospel v neko naselbino in izvedel, da tam živi neka ženska, ki je od tam doma, kakor jaz. Po daljšem razgovoru z rojakom sem dognal, da je ona tista, ki je potovala s skupino omenjenih deklet in ki je bila brez svojcev. Ko mi je rojak povedal, da je omožena, da ima štiri otroke in da je že več časa težko bolna, se mi je zasmilila in zato sem se zavzel, da jo čimprej obiščem, zlasti ker sva si bila dobra znanca še izza otroških let. Naj torej nekoliko opišem življenje njenih starišev, dokler so živeli in se mučili za borno življenje.

To je bila tako siromašna družina, da si siromašnejše predstavljati ne morem. Imeli so toliko pohištva in drugega imetja, da so vse skupaj lahko spravili v dve sobi, ki so ju vzeli v najem v kakšni večji kmečki hiši. Od časa do časa so se selili, in stara dva sta opravljala razna dela, kakršna se sploh dobijo pri kmetih, ter hodila v dnino, sedaj k enemu, sedaj k drugemu. Gotovo sta imela več otrok, pa so jima pomrli, predno so odrasli. Torej ostala jima je le ena hčerka, ki je dovolj občutila gorje poleg starišev, ki so bili vedno v potrebi.

V mojih otroških letih sta bila omenjena zakonca večkrat v dnini pri mojih stariših, zlasti v poletnih dneh. Hčerka se je pomešala med nas, otroke mojih starišev, in nam se je zdela kot prava sestra.

Par let pozneje, ko je omenjena deklica nekoliko odrasla, sta ji oče in mati kmalu drug za drugim umrla in ona je ostala popolnoma sirota. Naposled jo je vzel v službo nek premožnejši kmet in ji prilično tudi dobro plačal. Ker je imela izgovorjeno hrano in obleko, ji denarja ni bilo potreba trošiti in zato si je v nekaj letih prihranila čedno vsotico. Ko je stopila v leta, v katerih se dekleta možijo, si je gotovo mislila, da jo bo nekega dne kakšen fant zasnubil. Toda baš tisti čas, so se ta dekleta odpravljala v Ameriko, in je tudi njo vzpodbudilo, da se je odločila odpotovati s skupino ostalih deklet v Ameriko. Torej kakor sem že omenil, da večina naših ljudi je rojenih pod nesrečno zvezdo, tako je bila tudi omenjena deklica. Pot v Ameriko ji ni prinesla sreče, pač pa prezgodnjo smrt.

Ko sem dospel in vstopil, so se na verandi igrali trije otroci. Vprašam jih, kje je oče, in odgovorili so mi vsi hkrati, da je v tovarni in da bo prišel šele zvečer domov. Nato sem jih vprašal, če je mama doma. Starejša deklica je brez bojazni stopila bliže in mi z žalostnim glasom povedala, da je mama močno bolna in da noče, da bi jo kdo motil. Jaz sem deklici razodel, da sem od tam doma kot njih mama, da se dobro poznamo in da bi jo zelo rad videl in z njo spregovoril par besed. Zatem sem ji tudi povedal svoje ime, in deklica je koj stekla v hišo in materi sporočila, kdo bi jo rad videl.

Preteklo je par minut. Deklica se vrne ter pravi, da smem vstopiti in pogledati njeno mater, mojo nekdanjo sovaščanko in znanko iz mladih let.

Ko sem se pojavil na pragu sobe, se je bolestno nasmehnila in komaj slišno rekla, kako zelo je presenečena in da si ni nikoli mislila, da bi se še kdaj videla. Izmenjala sva nekaj besed. Nisem ji mogel gledati v oči, kot je to navada pri znancih, ki se po dolgih letih snidejo. Ona je bila le še senca prejšnjega življenja. Njeno telo je bilo izsušeno, o cvetoči barvi na licih ni bilo ne duha ne sluha, oči so ji pa buljile iz dveh kotanj, da se mi je zdelo, kot bi se pojavil v mrtvašnici in bi se mrtvec prebudil in uprl oči vame.

Ko sem še izvedel od nje, kje mož dela, kdo ji pomaga gospodinjiti, sem ji rekel, da moram iti in da se vrnem zvečer, ko bo njen mož prišel z dela. Ona je pokimala, nekaj spregovorila, česar pa nisem razumel, nato je pa omahnila na blazino. Potihoma sem se odstranil in zopet stopil na verando. Pogledal sem še po otrocih in jim rekel, da bom zvečer prišel, ko bo ata doma.

Ko sem stopal dalje po pločniku, sem razmišljal usodo omenjene ženske, kako strašno se je prevarila, ko je odšla v Ameriko. Boljšo srečo bi bila našla, pa da se je obrnila baš v nasprotno stran in da jo je pot zanesla kdosigavedi kam, se ji slabše ne bi moglo goditi. V resnici sem imel namen, da se še povrnem k nji in vzamem slovo od nje in se tudi seznanim z možem. Toda neka druga ovira mi je to preprečila. Nikoli več je nisem videl, ker čez dober teden so jo že pokopali. Meni je pa ostala v spominu kot živ okostnjak, in bi bilo skoro boljše zame, da je nisem videl in v spominu bi jo bil obdržal kot rdečelično dekle, kakršna je bila v stari domovini.

Po dolgih letih sem se sestal še z eno izmed omenjenih deklet, ki so v večji skupini odpotovale v Ameriko. Tudi ona je bila dekle, kakršnih je malo in kakršnim se ne manjka snubačev. Ko je dospela v Ameriko, ji je bilo lahko snubce zavračati, dokler ni prišel pravi.

Ko se je poročila, ji je mož vedno šepetal, naj se preselita na farmo, da njega veseli kmetijsko delo, ker je bil vzgojen na kmetih in je vsa taka dela opravljal, dokler ni tudi njega pot zanesla v Ameriko. Po dolgem razmišljanju je možu potrdila, da je njegova misel dobra in da bo res najbolje, da se oprimeta farme.

On je bil že pet let v Ameriki, ko je ona dospela in ko sta se vzela. Imel je precej prihranjenega denarja in zato jima je bila dobra bodočnost zagotovljena. Na farmi jima je šlo dobro, obdelovala sta zemljo, prodajala pridelke in si urejevala, kakor jima je bolje kazalo. Rodili so se jima otroci in v sedmih letih sta imela že štiri. Z veseljem sta gledala v bodočnost, toda nekega dne se je pojavil teman oblak nad hišo in jo odel z žalostjo. Dva otroka sta šla iz šole, naenkrat je pridrvel nepreviden vozač avtomobila ter oba do smrti povozil. Kmalu za tem je pa nesreča zadela moža, zastrupila se mu je kri, ko se je vrezal z zarjavelim železom. Zdravniki so upali, da ga bodo ohranili pri življenju, toda uspelo jim ni. Obrnilo se mu je bilo na boljše, toda po nekaj tednih se mu je kar naenkrat obrnilo na slabše in v par dneh ga je že ugrabila smrt.

Po vsem tem neprestanem strahu in trpljenju je začela ona hirati in je tudi umrla. Farma je ostala osamljena in osamljena sta ostala dva otroka. Tudi ta moja znanka bi bila stokrat na boljšem, da ni nikoli zapustila stare in rodne domovine.

Že neštetokrat se je izkazalo, da Amerika ni dežela sreče za vse, toda kljub temu je tako privlačna, da kar vse sili vanjo. Kakor smo šli na slepo srečo v Ameriko pred davnimi leti, ko nismo nič pomislili, kaj nas bo doletelo, kakšno bo življenje in kakšna sreča nas bo zadela, tako bi se danes nadaljni milijoni podali preko širnega morja, samo da so jim še vrata Amerike odprta.

Po naših slovenskih pokrajinah, katere smo zapustili in za vedno šli v tuji svet, se še vedno preživlja slovenski rod. Otroci se rodijo, kakor so se rodili nekdaj, mladino pa požira tujina, in dandanes smo razkropljeni po vseh delih sveta, in morda ga ni kraja, kjer se ne bi Slovenca našlo.

Kar nas je odšlo v razne tuje kraje, se spominjamo svoje rojstne grude in smelo bi se trditi, da ga ni dneva, ko se ne bi spomnili svoje mladosti, ki smo jo preživeli, daleč, daleč vstran. Toda vse drugače je z onimi, ki so ostali doma, v rojstnem kraju in na domačih tleh. Oni mnogo lažje pogrešajo tiste, ki so odšli v tujino in ki jih ne bo več nazaj. Svojec se svojca spominja delj časa, zlasti pa še zato, če se oni v tujini spomnijo svojcev in jih presenetijo z denarno pošiljatvijo. Zato se razume samo po sebi, da obdrži delj časa takšna vez, ki se jo denarno podpre.

Kljub temu, da je Amerika neštetim povzročila mnogo gorja, ga je tudi neštetim olajšala.

Marsikak begunec je našel zaščito v deželi prostosti. Tukaj je precejšnje število raznih hudodelcev, ki so pred postavo in zasledovanjem pobegnili v Ameriko. Precejšnje število je že tistih, ki sem sam od njih slišal, kako spretno so se izognili kazni.

V tistih davnih letih, ko se ni nič oziralo na potne liste, je bila Amerika pravo zatočišče tistim, ki niso marali odslužiti večletne vojaške službe. Znano je, da je na ta način pokojni avstrijski cesar Franc Jožef izgubil precej vojakov.

Danes se lahko štejejo med srečne vsi tisti, ki so še pri življenju, ker so nekdaj cesarju pokazali »fige«, ker bi jih sicer gotovo že krila črna zemlja, in njih kosti bi bile raztresene po raznih bojiščih.

Kakor sem že omenil, ko je naenkrat odpotovala večja skupina brhkih deklet in se odpeljala čez morje v Ameriko, je postalo dolgočasno v vasi, in fantje so na tihem žalovali, ker so izgubili svoje ljubice. Toda razmere so prekrižale načrte upajočim mladeničem. V še več slučajih so žalovala dekleta za svojimi fanti, ki so odpotovali v daljno deželo. Nekateri zaljubljenci so se zopet našli v Ameriki, ali žalibože, neštetim so pa razne zapreke to preprečile, in ljubeča srca so se odtujila in ločila za vedno. Polagoma je spomin na ljubezen obledel, čas je izbrisal rane, in bilo je pozabljeno vse.

Večkrat se je zgodila sitnost tudi premožnejšim kmetom, ki niso bili zato, da bi njih sinovi in hčere odpotovali v tujino. Zanje je bilo dovolj prostora doma in lahko se jim je bilo omožiti in oženiti. Ker pa ljubezen ne pozna meja, sta pogosto zaljubljenca pobegnila v Ameriko.

Premožen fant se je zaljubil v siromašno dekle, kar ni bilo pa po volji njegovim starišem in zato je bil najlažji izhod, da sta pobegnila v Ameriko. Včasih se je siromašen fant zaljubil v premožno dekle. Stariši dekleta so začeli robantiti, zaljubljenca sta pa smuknila v Ameriko.

V tem oziru so bili kmečki stariši po naših krajih vse preveč strogi.

Ko pa pomislimo na tista pretekla leta, ko je Amerika dnevno prejemala tisočere priseljence, se ne moremo prav nič čuditi, če si danes nešteti žele časov, ko se je lahko brez potnih listov pobegnilo preko meje.

V novi državi niso več vprašali za kakšne posebne listine. Imeti je bilo treba določeno vsoto denarja, naslov kakšne osebe, h kateri se potuje in pa trdno zdravje.

Splošno je razširjena govorica, da številka 13 prinaša nesrečo, toda leto 1913, v čigar številu sta zadnji številki 1 in 3, je meni prineslo srečo s tem, da sem odpotoval v Ameriko in se izognil strašnega vojnega meteža. Niti malo nisem mislil, da se bo kaj takega zgodilo. Prišlo je zgolj naključje, zato je bilo pa slovo tem težje. Naslednjega leta sem se že potolažil, ko je počil glas, da se je začelo pravo človeško klanje. Baš v tistem letu pred vojno je iz naših krajev odšlo v Ameriko toliko moških, da še nikoli toliko.

Dvomim, da bi bili na Dunaju že vedeli, da se bo že čez osem mesecev začela vojna, ki je potem zrušila avstrijsko cesarstvo, kajti če bi bili vedeli, bi nas gotovo ne bi pustili v Ameriko. Spominjam se koliko nas je bilo v Logatcu, ko smo šli po potne liste. Med nami so bili fantje po osemnajst in devetnajst let stari, dalje taki, ki so baš odslužili vojaščino, in nato še drugi, starejši. Sploh smo bili vsi dobri za orožje, še bolj pa za takozavni »kanonfuter«.

Baš v tistih tednih in mesecih so pa drugi prihajali iz Amerike s prisluženimi dolarji, da si doma lepo urede in popravijo domačije.

Ti so bili torej rojeni pod drugo zvezdo, ki je bila še nesrečnejša od naše. Siromaki so po dolgem trpljenju pustili delo v Ameriki in so v nadi, da si omogočijo lepše življenje v domovini, zašli v plamene strašnega klanja.

Ko sem se še mudil v rojstnem kraju v svojih mladih letih, sem opazoval lastovice in druge ptice selivke.

Jeseni so se zbirale v večje jate in nekega dne so odletele proti jugu. Po dolgi prestani zimi so se zopet pojavile, toda ne vse. Nešteto jih je poletelo v smrti in jih ni bilo več nazaj.

V tistih letih sem lastovicam primerjal tudi ljudi, ki so odhajali v tuje kraje.

Mnogi so se vračali in zopet odhajali, toda vedno je kakšnega zmanjkalo. Sreča mu ni bila mila, doletela ga je smrt. Nekateri so se ponesrečili, nekateri so si nakopali bolezen in ji podlegli.

Nekega dne se je v vasi pojavil star, sključen možiček. Poznal ga ni nihče, ko je pa povedal, kdo da je in da je po dolgih letih prišel na obisk iz Brazilije, so se ga starejši spomnili in ga spoznali. Starček se mi je zdel kot izgubljena lastovica, ki je končno zopet našla svoj pravi dom.

Če bi bil možak v pismenih stikih s sovaščani, in če bi bil tu pa tam poslal kaj denarja ter bi kje v krčmi pili za njegov denar na njegovo zdravje, bi jim bil ostal za vedno v spominu. Ker pa ni pošiljal denarja in tudi ne pisal, so ga po dolgih letih pozabili in ga prav lahko pogrešali.

Spominjam se tudi dne, ko se je vračal v Brazilijo. Solznih oči se je poslavljal. Šel je na pokopališče in jemal od mrtvih slovo. Dalje je šel v cerkev in se poslovil od svetih podob in nato se je poslovil še od starejših vaščanov in sorodnikov. Ko pa je že sedel na vozu, je še zaklical: »Adijo, Kranjska dežela, nikoli več te ne bom videl!« In res je ni, kajti umrl je kmalu, ko je dospel na svoj dom v Južni Ameriki.

Starčka sem le zato omenil, da se bo videlo, kako vkoreninjen je čut do rojstnega kraja, ker končno še takega prižene, da obišče domovino, ki je že popolnoma pozabil nanjo.

Ob koncu te razprave rečem še to, da bi se zelo, zelo rad vrnil in vstal iz groba čez sto let, da bi videl, kako bo tedaj na zemlji, kako se bo Slovencem godilo in če bo še kaj sledu o slovenskem jeziku v Ameriki.

Jezik pričujoče Trohove pripovedi je ostal zvest prvi objavi. (Op. A. V.)

Prvič objavljeno v: Slovensko-Amerikanski koledar, 1937, str. 21–30.

 


Komentiraj

Obvezna polja so označena z *. Lahko pa uporabite tudi Facebook prijavo.