Kolo srece 3D_2


Alenka Veber, Kolo sreče. 67 babjepolskih iveri

Naročila

Zavod Rihtarjeva domačija, Babno Polje 67, 1386 Stari trg pri Ložu

gsm  041 260 985

info@rihtarjeva-domacija.si

www.rihtarjeva-domacija.si

Naslov: Kolo sreče. 67 babjepolskih iveri

Knjiga bo predvidoma izšla 15. aprila 2018

Kolo srece 3D_2

Avtorica: Alenka Veber

Uvod: Karel Gržan

Spremna beseda: Berta Golob in Martin Lisec

Jezikovni pregled: Alenka Kobler in Nuša Mastnak

Oblikovanje: Pavla Bonča

Velikost: 120 mm x 170 mm

Vezava: trda vezava s ščitnim ovitkom, zaznamovalna vrvica, vakumirano

Število strani: 232

ISBN 978-961-93590-2-0

Cena: 17,50 € + stroški pošiljanja

Založnik: Zavod Rihtarjeva domačija, Babno Polje

Leto izdaje: 2018

 

Naročila

Zavod Rihtarjeva domačija, Babno Polje 67, 1386 Stari trg pri Ložu

gsm  041 260 985

info@rihtarjeva-domacija.si

www.rihtarjeva-domacija.si

 

Miselni izzivi – potrebni za prebujenje

Kratko o knjigi (ležeči odstavek)

Knjiga Kolo sreče. 67 babjepolskih iveri vsebuje duhovne misli, ki so bile predvajane od 1. marca 2015 do 28. februarja 2018 v oddaji Duhovna misel: Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma na Prvem programu Radia Slovenija.

 

O avtorju

Alenka Veber, foto Mavric Pivk

Alenka Veber, foto Mavric Pivk

Alenka Veber, univ. dipl. soc. del., se je rodila 31. maja 1968 v Piranu. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživela v domačem kraju staršev – v Babnem Polju na Notranjskem. Po koncu srednje šole v Postojni je leta 1988 nadaljevala študij v Ljubljani. Od oktobra 1991 do aprila 2018 je bila redno zaposlena kot urednica knjižnih izdaj pri najstarejši slovenski založbi Celjski Mohorjevi družbi.

Je avtorica več sto poljudnih prispevkov o slovenski kulturni in naravni dediščini, predvsem pa je ljubiteljska etnologinja, fotografinja in turistična vodnica, mentorica študijskih krožkov ter predavateljica.

V letu izida knjige Kolo sreče. 67 babjepolskih iveri se je po petintridesetih letih domotožja in tridesetih letih življenja in dela v Ljubljani odločila, da se za stalno vrne domov in se v celoti posveti delu v zavodu, ki ga je ustanovila leta 2011. Nevladni in neprofitni zavod je poimenovala po domačijskem imenu domačije, kjer je odraščala – Zavod Rihtarjeva domačija, zavod za izobraževanje, kulturo, razvedrilno in rekreacijsko dejavnost ter turizem.

Zavod se ukvarja z delom na področju izobraževanja, vseživljenjskega učenja, turizma, interpretiranja in ohranjanja kulturne in naravne dediščine, trajnostnega razvoja podeželja in sožitja z naravo, organizacijo prostočasnih, razvedrilnih in rekreacijskih dejavnosti ter kulturno, raziskovalno, založniško, informacijsko in komunikacijsko dejavnostjo.

Namen zavoda je pomagati ljudem in drugim organizacijam pri doseganju izboljšanja kvalitete življenja na telesni, duševni in duhovni ravni. To skuša zavod doseči z organizacijo izobraževalnih prireditev, organiziranjem priložnostnih muzejskih razstav, vodenjem strokovnih ekskurzij in pohodov, s predavanji ter z izdajanjem in založništvom publikacij s področja kulture, naravne dediščine, etnologije, antropologije, zgodovine, ekologije in turizma.

 

Odlomki iz knjige

»Izmed vsega, kar me vznemirja na človekovi zunanji podobi, so njegove oči. Zdijo se mi kot zrcalo, v katerem odseva notranjost, vse, kar je izgubljeno in najdeno. In če sta moje srce in duša čisti, potem se lahko komurkoli zazrem v oči. Ne poznam blagodejnejših dni, kot so dnevi stanovitnosti, ko se lahko moja duša veselo raduje, ko lahko prisluhnem radosti in veselju.« (Grehi, str. 149)

In naj vas ne skrbi, če sem vam danes s svojimi besedami vzbudila občutek, da tudi vi niste brez iveri v svojem očesu, mogoče celo občutek nepopolnosti. Naj vas ne skrbi. Tudi sama sem nepopolna. In na svoji poti k popolnosti se najbolj bojim občutka samozadostnosti in pretanjenega napuha ter želje po vzpenjanju po lestvici popolnosti. Bojim se junaškega izpopolnjevanja same sebe z doseganjem lastnega ideala, ki lahko prinese lažno zadovoljstvo, ko se ne čutimo več »kot drugi ljudje«, ampak »nad njimi«. (Grehi, str. 151)

»Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev.« (Odločitev, str. 193)

Duhovna misel Kolo sreče

»Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo.

A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen.« (Kolo sreče, str. 215)

 

Iz uvoda in spremnih besed

»V tej knjigi zbrana Alenkina radijska razmišljanja niso le opozarjanje na to, kar je za preživetje tako posameznika kot naroda/družbe pomembno; v tej knjigi so prenekateri miselni izzivi, ki so za prebujenje še kako pomembni – treba jih je brati/spoznati in se po njih uravnati za izhod v bolj odrešeno novost.« (Karel Gržan)

»Kar je šlo v radijski rubriki skozi jutranji (v)eter, ima zdaj trajno veljavo, saj kar je zapisano, ne bo več izbrisano. Bralec se k vsebinam lahko vrača, jih ponotranji ali izloči, jih prevzame ali se pa prepusti zorenju v povsem drugačno duhovno smer. Duhovne misli niso prisila; to so ptice prostega leta.« (Berta Golob)

»Že več kot desetletje raziskuje in širši javnosti razkriva skrivnosti njej tako ljube Rihtarjeve domačije, na kateri že nekaj stoletij domuje Rihtarjev rod. Prav objava tega dela je zanjo v nekem smislu prelomnica: v sebi je dozorela do točke, ko se bo povsem in izključno posvečala razvoju programov na Rihtarjevi domačiji.« (Martin Lisec)

 

 


Komentiraj

Obvezna polja so označena z *. Lahko pa uporabite tudi Facebook prijavo.