Iz Babnega Polja do Goričic - na poti na Vrh.


Pohod gostoljubnih ljudi

Kaj naj napišem o tretjem spominskem pohodu Babno polje–Goričice? Da ga je preveval duh babnopoljskega izseljenca Franka Trohe Rihtarjevega, ki nas je spremljal vse od začetka, ko so njegovo življenjsko pot predstavili slavnostni govorniki, do čisto pred slovesom, ko nam je v avtobusu njegova pranečakinja Alenka razdelila kartonke s fotografijami prihoda Trohe in drugih slovenskih izseljencev v Ameriko, čakanja na zdravstveni pregled emigrantov in z meni najljubšo fotografijo, ki ga kaže obkroženega z izrezljanimi miniaturnimi orodji babnopoljske kmečke kulture. Za njih je uporabil les dreves, mimo katerih smo hodili to 18 km dolgo pot.

Detajl pevskega kora v Nadlesku (Foto Mateja Mahnič)

Za Troho je bila pot do Amerike veliko daljša kot naša; sicer pa njegova pot še ni končana, saj se njegov duh še vedno zliva z domačim nebom, soncem, oblaki, naravo … tudi z vzorno postriženimi traticami in domačimi vrtički. Vzdolž poti je bilo tako čisto, pometeno in brez različnih embalažnih ostankov potrošništva, da smo nekateri dobili vtis, da smo v Avstriji.

Lahko rečem, da ljudje v vaseh, mimo katerih smo hodili, dajejo nase, na svoje okolje, na svoj dom in na pokrajino, v kateri živijo. Kako se to opazi? V vrtičkih, ki jih vse po vrsti naseljuje slovenske domorodne cvetice: iris, potonke, vrtnice in marjetke. Ponosni so na svoje vasi, na vseh devet, ki smo jih obiskali na poti. In ta ponos se je udejanjil v številnih stojnicah, ki so se šibile pod obiljem doma spečenih dobrot, različnimi domačimi žganji, likerji, smrekovimi vršički, pa tudi šabeso, kavo in čajem, domačimi sokovi in še in še. Gostoljubje se je prelilo tudi v glasbo: vso pot so nas spremljali trije vražji in neutrudni harmonikarji!

Angelček v cerkvi sv. Antona Puščavnika na Babni Polici (Foto Mateja Mahnič)

Vse, kar smo doživeli, je bilo izjemno. Izjemno vodenje, izjemna pokrajina, izjemni ljudje. Da ne pozabim še dveh izjemnosti: prva se nam je predstavila v obliki ljubkih domačih živali: radovednih krav s telički in plašnih kobil z žrebički, ki so nas opazovali, nam sledili in se od nas plašili bolj ali manj celotno pot; drugo pa predstavlja izjemna kulturna dediščine vseh osmih cerkva, ki smo jih obiskali. Vsaj meni so v spominu ostali angelčki iz cerkvice na Babni Polici in izrezljan in poslikan leseni kor v cerkvici v Nadlesku. Lahko se primerjajo z najlepšo evropsko gotiko, pa je nisem videla malo …

Besedilo in fotografiji mag. Mateja Mahnič, Ljubljana

 


Komentiraj

Obvezna polja so označena z *. Lahko pa uporabite tudi Facebook prijavo.