Na vrhu Bijelih sten


bijele stene

V soboto, 1. avgusta 2009, so se člani Športnega društva Planjava Babno Polje povzpeli na vrh Bijelih stijen na Hrvaškem. Pridružili so se jim tudi nekateri ljubitelji neokrnjene narave in gorništva. Planinski dom na Bijelih stijenah je poimenovan po botaniku, planincu in potopiscu Dragutinu Hircu, ki je obiskal tudi naše kraje.

Bijele stene

Hrvaški botanik, planinec in potopisec Dragutin Hirc na Snežniku leta 1885

Dr. Tone Wraber v prispevku o botaničnem raziskovanju na Snežniku v začetnem obdobju med 1827–1890 omenja tudi hrvaškega botanika in planinca Dragutina Hirca. Wraber je v članku opozoril na skoraj pozabljen Hirčev opis poti na Snežnik.

Na »kralja kraškega gorovja«, kot ga je poimenoval tržaški botanik Ludwig v. Heufler, se je Hirc povzpel leta 1885. Opis poti, ki jo je 14. in 15. avgusta tega leta naredil hrvaški botanik Hirc, je prvič izšel pod naslovom »Put na kranjski Snježnik« v časopisu Narodne novine leta 1886 v 159, 163, 165 in 167 številki. Opis je v rahlo spremenjeni obliki izšel ponovno leta 1898 v knjigi Gorski kotar. O pomenu in vrednosti omenjene knjige tudi za današnji čas govori tudi dejstvo, da je knjiga ponovno izšla v ponatisu leta 1993.

Hrvaški botanik Dragutin Hirc

Hirčev opis poti na Snežnik je Wraber označil kot živahno napisan članek, ki ima značaj planinskega potopisa, a je v njem omenjenih tudi 18 semenk, opaženih od Jarmovca do vrha. Snežniške rastline je Hirc omenil tudi v svojem znanstvenem delu Vegetacija Gorskoga Kotara (1896), v katerem navaja 17 vrst rastlin, ki rastejo na Snežniku.

Hirc se je na Snežnik odpravil deset let po ponesrečenem vzponu Juliusa Kugyja, ko ni dosegel vrha. Kugy je vzpon na Snežnik opisal in objavil v svoji prvi in najboljši knjigi Aus dem Leben eines Bergsteigers, ki je prvič izšla v Münchnu leta 1925. Knjigo smo v slovenskem prevodu dobili šele leta 1968 z naslovom Iz življenja gornika. Kot zanimivost naj omenimo, da je Kugy pripadal krogu nemških planincev v Tstu, ki so leta 1873 na pobudo Carla v. Czoerniga ustanovili Primorsko podružnico Nemško-avstrijskega planinskega društva. To društvo je zgradilo in 19. 7. 1874 odprlo Kočo na Kranjskem Snežniku, prvo planinsko kočo, ki jo je zgradilo kako planinsko društvo na ozemlju Slovenije.

V že omenjeni knjigi o Gorskem kotarju najdemo tudi zapis Cirkničko jezero. Hirc je Cerkniško jezero obiskal dve leti prej kot Snežnik, 13. avgusta 1882 ter potoval iz Prezida skozi Babno Polje, Podgoro, Iga vas, Pudob, Stari trg prek Loža do Bloške police, odkoder je prvič zagledal »najveće čudovište krasa« Cerkniško jezero ter nadaljeval pot skozi Bločice, Grahovo in Martinjak do Cerknice, kjer je najel izkušena vodiča.

Inženir gozdarstva in slikar Vaclav Anderle (Krejcar, 25. 8. 1859 – 27. 6. 1944, Praga)

Cerkniško jezero

Hirčevo knjigo je navdihnjeno ilustriral češki slikar Vaclav Lev Anderle, ki je bil sin gozdnega uradnika. Čeprav je že kot otrok pokazal slikarski talent, zaradi zgodnje očetove smrti po končani realki ni mogel študirati slikarstva. Na Dunaju je obiskoval Višjo šolo za gozdarstvo, vzporedno pa je obiskoval še Akademijo likovnih umetnosti. Vse življenje je delal kot gozdar, najprej v Češki, v letih 1888–1899 v Hrvaški ter pozneje v Nemčiji. V prostem času je risal motive iz narave in življenja v gozdu ter jih pošiljal različnim časopisom. V času bivanja na Hrvaškem je tri leta živel v Gorskem kotarju, tako da so njegove slike narave in ljudi iz teh krajev verodostojen in impresiven dokaz tistega časa.

Dragutin Hirc (Zagreb, 6. 4. 1853 – Zagreb, 1. 5. 1921)

Po končanem učiteljišču je Hirc služboval v različnih šolah širom Hrvaške. Naravoslovno izobrazbo si je pridobil v Gradcu ter nato delal v Botaničnem zavodu Filozofske fakultete v Zagrebu. Posebno zanimanje je kazal za floristiko istrsko-kvarnerskega dela Hrvaškega primorja in otokov. Glavno njegovo delo Revizija hrvatske flore je ostalo nedokončano. Posebno znanstveno vrednost pa ima njegova velika herbarijska zbirka Herbarium croaticum Hircianum. Shranjena je v Botaničnem zavodu Naravoslovno-matematične fakultete v Zagrebu. Hirc je objavil številne znanstvene članke s področja naravoslovnih znanosti, pedagogike in planinstva, bil pa je tudi prvi urednik časopisa Hrvatski planinar.

Knjigo Gorski kotar je Hirc začel s posvetilom: Hrvatskoj Švici: Gorskomu kotaru. Z njim se je prvič srečal leta 1873. Od prvega srečanja dalje se je več kot deset let, vedno, ko mu je dopuščal čas, rad vračal tja. Povzpel se je na najvišje planinske vrhove, prehodil mnoge gozdne poti, mračne in ledene soteske. Nakar se je odločil, da vse kar je doživel in videl tudi popiše. Verjetno ga je Gorski kotar z veličastno naravo – mestoma grozljivo in strašljivo, romantiko domačnosti in divjine prevzel bolj od vseh drugih krajev, ki jih je spoznal.

V uvodni besedi h knjigi je Hirc med drugim zapisal: »I u ‘Gorskom kotaru’ sam zastrančio s rodoljubive dužnosti. Kako smo u Prezidu na mejašu jednokrvne braće slovenske, vodim štioca do svietom glasovitog Cirkničkog jezera, a kako smo se u Polici primakli opet Slovencima, uzpinjemo se na kranjski Veliki Snježnik, da odavle zatočimo okom u veličajne krajeve pobratimske Slovenije.« (Hirc 1993: bp)

Hirc je v knjigi objavil 26 opisov krajev v Gorskem kotarju, za opisom Čabra in Prezida sledi opis Cerkniškega jezera, opis njegove poti na Snežnik pa je na zadnjem mestu. Kot sem že omenila so vsi opisi krajev bogato ilustrirani z Anderlovimi ilustracijami. Žal v virih in literaturi nisem zasledila ali je češki slikar med bivanjem v Gorskem kotarju obiskal tudi Cerkniško jezero in Snežnik skupaj s Hircem ali pa sam. Hirc sicer v opisu poti na Snežnik omenja gozdarja V., s katerim sta šla skupaj na Snežnik in pravi, da je V. šel takrat prvič po tisti poti. Mogoče pa je tudi, da so mu za predlogo služile fotografije prezidanskega fotografa Dragutina Žagarja, ki je na Hirčevo prošnjo fotografiral kraje, ki jih pisatelj opisuje.

Med več kot 100-imi izjemnimi Anderlovimi ilustracijami imajo za nas posebno vrednost ilustracije, ki prikazujejo kraje, ki jih je Hirc opisal v prispevku Cirkničko jezero in Put na kranjski Snježnik. Dodana pa je tudi ilustracija Blejskega otoka s podnapisom Otok bleški – kinč nebeški.

Hirčeva pot na Kranjski Snežnik

Dragutina je pot skupaj s prijateljem gozdarjem V.-ejem vodila iz Tršća mimo Crnih Lazov do gozdarske postaje na Klanski polici (1156 m) – takratni Avstrijsko-ogrski meji. Do tod so potrebovali 5 ur hoje, nato pa še 3 ure do vrha Snežnika. Pot je bila dolga in naporna, vseskozi pa jih je skozi iglaste gozdove spremljala samota vse do Klanske police. Na celi poti pa ni bilo niti enega izvira vode. Na poti pa ni šlo brez težav. Prepletene gozdne ceste in križpotja so ju končno pripeljala tudi do križišča, kjer ni bilo smerne table za Klansko polico. A na srečo sta s prijateljem že v trdni noči prispela do gozdarske koče na Klanski polici.

Pot na najvišji nealpski vrh v Sloveniji.

V hladnem jutru (7.5° C) naslednjega dne se je Hircu in njegovemu prijatelju pridružil slovenski gozdar, ki je dobro poznal pot na Snežnik in ju mimo Pomočnjakov na vrh tudi popeljal. Hirc je veličastni Snežnik vzneseno opisal: »… Uzpeo sam se na mnoge briegove i vrhove, nu kranjski me se Snježnik osobito dojmio, jer ga jednim mahom zagledaš cielom veličinom i visinom svojom. Iz daleka nalikuje ogromnu čunju , nu s bliza više piramidi sa velikom zaobljenom tjemenicom, koja je obrubljena viencem bielih, izpucanih stiena.« … (Hirc 1993: 166)

Na vrh Snežnika so se povzpeli mimo podnožja Malega Snežnika, tu Hirc omenja turistično kolibo v podnožju Malega Snežnika na Novi kračini, ki jo je postavilo dunajsko planinsko društvo ter Gašparjevega hriba. Kot botanika je Hirčevo pozornost najprej pritegnilo gorsko cvetje, prevzelo pa ga je tudi obzorje, ki se je odpiralo pred njim: » … Uzpeo sam se do sada na mnoge visoke glavice, uživao raznolike i daleke vidike, nu takova što nisam do danas vidio, s toga mi i ostaje 15. dan kolovoza god. 1885, nezaboravnim. Ne znam sam, kako bi vam vidik opisao, ne znam gdje bi počeo, a gdje svršio, a orisati ga tačno, to je upravo nemoguće. Sa nijedne tjemenice nisam gledao tolike planine, toliko briegova, vrhova, glavica, kao sa Snježnika; to bijaše nepregledno more najraznoličnijih orografskih slika i prilika.

Najprije sam okom svrnuo dalje u Kranjsku, gdje se briegovi osobito izticahu, gledao sam Cirkničko jezero, Cirknicu, Lož, Stari trg i druga mjesta. …« (Hirc 1993: 172)

Hirc je na vrhu na list papirja zapisal vse navzoče, ga vstavil v prazno steklenico, jo dobro zaprl in vodnika prosil, da jo položi med kamenje pod piramido, nakar so nadaljevali pot po jugozahodni strani Snežnika.

Viri in literatura:

Wraber, Tone. 2000. Botanično raziskovanje na Snežniku. V: Vojko Čeligoj (ured.), Knjiga o Snežniku. Ilirska Bistrica: Planinsko društvo Snežnik, str. 14–24.

Hirc, Dragutin. 21993. Gorski kotar: slike, opisi i putopisi. Rijeka: Tiskara Rijeka.

Kugy, Julius. 1968. Iz življenja gornika. Maribor: Obzorja.

Spletni viri:

http://www.biol.pmf.hr/ [pridobljeno 19. avgust 2009]


Komentiraj

Obvezna polja so označena z *. Lahko pa uporabite tudi Facebook prijavo.