Z Juretom okrog Zgornjih Poljan


Z Juretom okrog Zgornjih Poljan

Zvonik cerkvice svetega Andreja

Na Zgurne Palane, kot jih imenujemo Babnopoljci, me že iz otroških let vežejo dragi spomini. Spominjam se Matičnove mame (Marije roj. Špeh) in očeta Alojzija ter Mežnarjeve Malke (Amalije roj. Truden). Matičnova sta ostala na Zgornjih Poljanah, druga se je primožila v Babno Polje, prav tako k Mežnarjevim. Polanski govorici je ostala zvesta do konca. Zanjo sem bila Lenčká. In ko ji je mnogo prezgodaj umrl sin Tone, me je prosila naj jo peljem na Zgornje Poljane. Peljala me je do znamenja, ki danes obnovljeno visi na drevesu ob stari cesti, ki je nekdaj vodila v Jermendol. Nisem si zapomnila vsega, kar sta pripovedovali Matičnova mama in Mežnarjeva Malka. A v meni je ostalo nekaj, česar se ne da izbrisati. Zavest, da je nekoč v kraju bilo življenje. Da so tudi od tod morali ljudje odhajati. In zavest o tem, kako je videti kraj, kjer ni več nobene žive duše, kjer se ob radovednem pogledu izza kuhinjskega okna ne premakne več nobena zavesa. Kdo bi znal celo pomisliti, da tod celo straši.

Nekoč se mi je pogled na danes še komaj vidni vrh zvonika cerkvice sv. Andreja zdel nekaj tako oddaljenega, nedosegljivega. Ne spominjam se, kdaj in s kom sem šla prvič na Zgornje Poljane, sedaj vem le to, da upam, da ne zadnjič. Vem pa, da sva šla s pokojnim očetom velikokrat. In skupaj odganjala strah na morebitna »nezaželena srečanja«, o katerih je pripovedovala Matičnova mama.

Na Zgornjih Poljanah

Nekdaj je bil to romarski kraj. Danes zanj vedó tisti, ki jih druži hotenje po presežnosti narave. Tu vladata mirno sožitje preteklega časa in Hostovega Jureta, ki se je junaško odločil, da bo Zgornjim Poljanam ponovno dahnil življenje. Z njim imajo Zgornje Poljane ponovno dušo.

Že res, da ima človek najraje domač kraj, so pa Zgornje Poljane tisti kraj, ki zna tiho pobožati mojo dušo, prečistiti zmedene misli in ujeti pogled v prihodnost.

Zato sem bila toliko bolj vesela vabila, ki me je našlo s strani Javnega zavoda za kulturo in turizem grad Snežnik, da se lahko pridružim manjši skupini, ki naj bi ji Jure pokazal neokrnjeno naravo v okolici Zgornjih Poljan. V meni je namreč že dolgo tlela želja, da spoznam skorajda že pozabljene stezice okrog Zgornjih Poljan.

Prijetni skupini pohodnikov sva se tako pridružili tudi z Magdo in se, tokrat nekoliko za spremembo, prepustili Juretovemu vodenju. Skozi njegovo pripoved smo opazovali naravo drugače, kar je bil nenazadnje tudi vodnikov namen. Pokazati nam tisto, kar pogosto spregledamo ali pa nam prvi vtis ne obeta nič zanimivega.

Hostov Jure

Govoril je Jure, govorile so steze. In za trenutek se mi je zazdelo, kot da ob lokvi, kjer so zaraščeni »perivni kamni« vidim utrujene Poljanke. Govorila so upognjena drevesa, nas navdajal prepadni vrh Petička, z izjemnim pogledom na Zgornje Poljane. Povzpeli smo se tudi na Petelinjek, premerili Kordiševo cesto, ki jo je trasiral Juretov oče.

In se na koncu našega sprehoda okrog Zgornjih Poljan, prepustili še domačnosti vodnikove domače hiše.

Včasih besede na zadostujejo, kot da nimajo v sebi dovolj moči, da bi izrazile tisto, kar se me je dotaknilo. Pa ne samo mene. Prepričana sem, da smo prav vsi dan v Juretovi družbi doživeli globoko, prežeti z novimi spoznanji o lepoti naše naravne dediščine.

Kontakt Turizem Jure

Jure Kordiš

Dolenje poljane 3

1386 Stari trg pri Ložu

tel: ++386 (0)1 7057 606

mob: ++ 386 (0)41 810 596

E-mail:turizem.jure@volja.net


Komentiraj

Obvezna polja so označena z *. Lahko pa uporabite tudi Facebook prijavo.