Joža Vršnik


joža vršnik – robanov joža – Robanov kot

Dolina blagoslovov – pomen zgodb Robanovega Joža za današnji čas

 

 

Zdi se, da je Robanov kot majhen biserček izmed treh znanih ledeniških dolin v Zgornji Savinjski dolini. Krona Robanovega kota pa je drzna konica Ojstrice, ki bi jo težko primerneje imenovali. Podobo Robanovega kota je izoblikovala teža gmote ledenika. Ledenika že nekaj tisoč let ni več v Robanovem kotu. Je pa v Robanovem kotu že skoraj tisoč let Robanov rod, po katerem je dolina tudi dobila ime. Prakmetija Roban je bila že leta 1426 vpisana v urbarju gornjegrajske škofije. Gotovo pa se je Robanov rod tod naselil že veliko prej, verjetno okrog leta 1000.

Mogoče se bo kdo izmed vas vprašal, kaj je pravzaprav vodilo človeka pred 1000 leti sem gor? V prostor slovenskih gora je vstopil človek najprej s svojimi gospodarskimi interesi. A pri tem ga je vedno vodila tudi ljubezen do narave. Njegovi posegi so bili omejeni na občasne posege in na razmeroma »mehko« tehnologijo, brez katastrofalnih posledic. In ko se danes oziramo po Robanovem kotu, lahko začutimo, da iz teh samotnih kmetij veje modrost stoletij, neprekinjenega sožitja z naravo. Vsaka podrobnost je zgovorna, od tega, kje so postavljene hiše in gospodarska poslopja, kako izkoriščajo zavetrje, sončne lege, bližino vode, do izvirnih načinov zapiranja les. Samotne kmetije so nekdaj živele samostojno, večino tega, kar so potrebovali za preživetje, so pridelali sami. Seveda so bili redko posejani sosedje dobro povezani med seboj in so si pomagali. In vse to se je ohranilo do danes.

Nad Robanovim kotom se drzno dviguje OjstricaTako kot so se ohranile modrosti iz življenja Solčavanov, ki jih je zapisal Joža Vršnik – Robanov. Dejstvo, da je dolina že vse od leta 1950 zavarovana kot krajinski park, je v veliki meri njegova zasluga.

Robanov Joža je kljub težkemu delu znal odkriti izredno lep svet, ki izstopa s svojo naravno prvobitnostjo. Lepoto okrog sebe je tenkočutno opisoval in s kleno preprostostjo to tudi zapisal. Ko prebiramo njegove preproste zgodbe s solčavskih planin nas preseneča, kako je znal zapisati sozvočje človeka-domačina z naravo, ki se kaže v lepi krajinski podobi.

Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja je Robanov Joža svoje zapiske začel pošiljati uredništvu Planinskega vestnika, Lovca, Kmečkega glasu in Etnografskega glasnika. Malo pred njegovo smrtjo ga je obiskala dr. Zmaga Kumer, etnomuzikologinja, kateri gre največ zaslug, da lahko danes Jožove zgodbe še vedno prebiramo. Knjiga je prvič izšla v redni knjižni zbirki Celjske Mohorjeve družbe za leto 1978. Po skoraj tridesetih letih ponovno prihaja med bralce, saj je vsebina spisov Robanovega Joža tako raznovrstna in živa, da bo knjiga še vedno zanimiva ne samo za domačine in ljubitelje narave, marveč tudi za etnologe in ne nazadnje za jezikoslovce, saj vsebuje tudi zbirko pregovorov in rekov z razlagami ter seznam manj znanih izrazov.

Robanovega Joža sta vse življenje mikala zgodovina in narodopisje, besedno ustvarjanje pa mu je bilo notranja potreba po izpovedi tistega, kar je doživel, opazil, premišljal.

Bil je suhljat mož, prej majhen kakor velik, z živahnimi očmi, umirjenimi potezami na obrazu in lepo oblikovanimi rokami. Vse na njem je učinkovalo skladno in tudi njegova pisava je bila taka, možata, izrazita in hkrati šolsko pravilna. Bil je bolj mož peresa kot govorjene besede, saj se je zlahka in lepo izražal v svojih spisih in pismih, medtem ko je bil v osebnem stiku redkobeseden, skoraj plah. A znal je tudi povzdigniti glas, predvsem ko je opazil človekovo nasilje nad naravo.

Učila sta ga življenje in narava, ki ji je prisluhnil z vsem svojim bitjem, ko je kmetoval in planinil in oskrboval Robanovo planšarijo.

Bil je globoko veren, do skrajnosti pošten, resnicoljuben. Če za koga veljajo Cankarjeve besede mati, domovina, Bog potem veljajo zanj. Bile so mu tri najvišje vrednote.

Zaradi vsega naštetega je pomen Preprostih zgodb s solčavskih planin neprecenljiv. Že res, da ime Joža Vršnika ne boste našli v Leksikonu slovenske književnosti, pa to niti ni pomembno. Pomembno je, da Joža Vršnik živi v srcih domačinov in v srcih vseh vas, ki ste prišli skorajda iz cele Slovenije. Joža Vršnik ne potrebuje spomenika iz brona in venca iz plastičnih rož, potrebuje pa živ spomenik. In ta živ spomenik smo mi. Le tako se bo njegovo izročilo prenašalo iz roda v rod. Tako kot nam je znal Robanov Joža ohraniti neokrnjeno podobo Robanovega kota, moramo to podobo znati ohranjati tudi mi. Ne smemo se sramovati neprecenljive dediščine, ki so jo zapustili naši predniki. Tudi iz nje je zrasla naša mlada država Slovenija.

Glas Joža Vršnika, kljub oddaljenosti let ni zamrl. Postaja čedalje močnejši in odmevnejši.

Vsako prvo nedeljo v mesecu juliju se lahko udeležite pohoda po Po poteh Robanovega Joža, pa tudi sicer vabljeni, da obiščete Robanov kot kadarkoli.


Komentiraj

Obvezna polja so označena z *. Lahko pa uporabite tudi Facebook prijavo.