Na poti v Kozarišče


V objemu gostoljubja

Člani pohodniške skupine Društva za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju LIPA Domžale, ki združuje vse tiste, ki jim leta niso vzela veselja do novega znanja, spoznavanja novih dežel, ljubezni do gibanja in do življenja, smo se oktobra odpeljali proti Babnemu Polju. Vreme ni obetalo, dobre volje pa ni manjkalo. Veliko smo že slišali o tem delu Notranjske, večina pa nas tam še ni bila, zato smo bili polni pričakovanja.

V Črnučah smo pobrali članico ŠD Planjava Babno Polje in idejno vodjo poti Iz Babnega Polja do Goričic – Po poteh izseljenca Franka Trohe Rihtarjevega Alenko Veber, ki nam je že s prvimi besedami pričarala lepote krajev, kamor smo bili namenjeni in še poglobila naše zanimanje. Na stekla avtobusa je potrkal dež, a nas to ni preveč vznemirjalo. Pripravljeni smo bili na vse.

Vodenje pohodnikov iz Domžal

Prva postaja: Babno Polje. Ustavili smo se pred rojstno hišo Franka Trohe – Rihtarjevega, ki je sedaj Alenkin dom. Presenečeni smo se zgnetli okoli obložene mize. Svež domači kruh, debelo namazan z marmelado, ki so jo skuhale babnopoljske gospodinje, nam je šel v slast. Pa slaščice, orehi, krhlji … Zadišala je kava. Kar težko nas je Alenka spravila na ogled župnijske cerkve sv. Nikolaja.

Od nje smo krenili proti Babni Polici. Spotoma smo zvedeli, kako se je Babnopoljcem godilo v drugi svetovni vojni in za hip utihnili. Zeleni grički, ki so valovili okrog nas, pa so nas spet potegnili v svet užitkov. V dobri uri smo prišli v vas, kjer nas je s harmoniko pozdravila domačinka Magda Mlakar s harmoniko. Ker se je ravno usul dež, smo zadovoljni zavili pod kozolec družine Mihelčič, kjer so nas prijazni domačini spet pogostili. Ogledali pa smo si tudi zbirko rogovja, ki jo je uredil Milan Troha. Z zanimanjem smo si ogledali odvrženo rogovje, predvsem jelenov, ki ga je Troha našel v snežniških gozdovih ter občudovali njegovo prizadevanje. Troha, ključar ljubke cerkvice sv. Antona Puščavnika, nam je le-to tudi odklenil. Alenka pa nam je na kratko spregovorila še, kako in kam so nekdaj romali Notranjci.

Idilična vasica v občini Loška dolina - Babna Polica

Spet smo vzeli pot pod noge in krenili proti Vrhu. Vreme se je zbistrilo in obsijalo nas je celo nekaj sončnih žarkov. Po ogledu cerkvice sv. Tomaža smo nadaljevali naš pohod proti Podgori in se ustavili ob kapeli sv. Družine. Tu sta nas sprejela Nada in Franc Truden. Zvedeli smo, da so jo domačini zgradili v spomin na trpljenje svojih rojakov v koncentracijskem taborišču na Rabu. Notranjost kapele nas je prevzela. Veliko bolečine skriva, čeprav je svetla in lepa.

Pred gradom Snežnik

Nekako umirjeni smo se lotili dobrot, ki sta nam jih ponudila gostitelja. Ko smo koračili proti Kozariščam, so nam misli še vedno uhajale nazaj. Grad Snežnik pa je preusmeril naše doživljanje. Sprehodili smo se po njem, mogočnem spomeniku pretekle dobe, in spoznavali njegovo zgodovino. Navdušila sta nas tudi Lovska zbirka in Polharski muzej. Nasmejali smo se duhoviti pripovedi vodnika po zbirkah Jožetu Šraju.

Pot smo nadaljevali z avtobusom. V Rakovem Škocjanu nas je čakalo kosilo, ki nam je dobro teknilo. Vendar nismo dolgo posedali. V Zelšah smo pogledali v renesančno cerkev sv. Volbenka in preizkusili njeno zvočnost. Polni vtisov smo spet posedli v avtobus. Hvaležni smo bili Alenki in njenima prijateljicama, Đurđi in Magdi, za vse, kar so nam pokazale in povedale. Bogatejši, ker smo spoznali kraje, za katere je večina od nas do sedaj le slišala in občutili gostoljubje prebivalcev, smo odhajali proti domu. Prehodili smo le pol poti izseljenca Franka Trohe Rihtarjevega, a kljub temu domov odšli polni novih vtisov in doživetij.

Še bomo prišli. Med prijazne ljudi in razgibano pokrajino. Hvala vsem, ki ste nam polepšali dan in dodali nova spoznanja v našo malho doživetij. Športnemu društvu Planjava Babno Polje pa želimo še veliko uspehov.

Janka Jerman


Komentiraj

Obvezna polja so označena z *. Lahko pa uporabite tudi Facebook prijavo.